Vtisi izleta po Srbiji, avgust 2014
O PETDNEVNEM IZLETU PO DELU VZHODNE SRBIJI IN VOJVODINE
Ko čakam v trgovini pri blagajni, se mi večkrat pripeti, da me kdo prepozna in mi reče »Toni kar pojdite naprej, saj imate malo«. Običajno se mu zahvalim in rečem »res se mi mudi, ker imam randi.«. Prisotne spravim v smeh in skoraj vedno se kdo oglasi in reče »randi in v vaših letih?«
»Da, v teh letih, mu odgovorim in ne smem ga zamuditi, ker je morda moj zadnji.« Te moje uvodne misli nekako sovpadajo tudi s tako priljubljenimi izleti upokojencev, med katerimi kdaj pa kdaj kdo pomisli »Na ta izlet pa moram it«, morda ne bom mogel nikoli več.
Tokraten 5 dnevni izlet DU Sežana po Srbiji, je bil odlično organiziran in je bil uspešen v vseh pogledih. Za kar gre vodstvu Društvu upokojencev vse priznanje in pohvala.
Jaz sem se izletnikom priključil kot gost, v posebnem psihičnem stanju, le 2 meseca po iznenadni smrti moje nepozabne žene Marije. Celit sem šel še žive rane.
Jaz, ki sem v svoji dolgi karieri, bodisi kot humorist Toni Karjola, ali z mojimi uspešnimi komedijami nasmejal na tisoče ljudi, sem moral tokrat ob veselem prepevanju in razigranih zvokih harmonike, ki jo je z velikimi žarom raztegovala neustavljiva Mirica, hladiti svojo bol.
Ni mi bilo lahko. In vendar, življenje mora it naprej.
V Beogradu nas je pred Hišo cvetja pričakal upokojeni general Stevan Mirković, katerega vojaki so v času županovanja Ivana Vodopivca gradili po Krasu in v Senožečah vodovod.
Po izmenjavi pozdravov in simboličnih daril, je ostareli, a duhovno svež general, obujal svoje spomine na daljna leta svojega služenja v Postojni in na gradnjo življenjsko pomembnega Kraškega vodovoda, katerega brez njega in njegovih vojakov takrat ne bi bilo.
Izognil se ni niti tragikomičnemu podeljevanju častnega občanstva v občini Sežana, ki ga je dobil, čez noč izgubil in zopet dobil. Vse te politične akrobacije, kot odmev Miloševičeve politike, pa niso omajale njegovih čustev in ljubezni do Kraševcev, ki so mu ostali globoko zapisani v njegovem srcu. Dokaz za to, je tudi njegova generalska uniforma, ki jo je podaril vojaškemu muzeju v Lokvi.
V naslednjih urah smo z obiskom Hiše cvetja, zadnjega počivališča Maršala Tita, globoko dojeli zgodovinsko pomembnost maršala in minljivost Slobodana Miloševiča in njegove nacionalistične politike.
Na avtocesti proti Požarevcu, sem bil tokrat prijetno presenečen. Ob mojem zadnjem popotovanju po srbskih samostanih je na grmovju in na ograjah ob avtocesti viselo na tisoč najlonskih vrečk. V grapah pa je ležalo na kupe plastenk. Zdaj jih je bilo veliko manj.
Sicer pa je obubožani, a gostoljubni srbski narod zelo ponosen na svojo Srbijo in svojo zgodovino, polno krvavih bojev in preobratov. O tem pričajo številne cerkve, trdnjave in nešteti spomeniki srbskim junakom in umetnikom širom Srbije. So živ dokaz njihove bogate, slavno-žalostne zgodovine.
Izredno pomembne arheološke najdbe, ki smo jih videli v Viminaciumu, so nas zares prijetno presenetile, saj kaj takega tam nismo pričakovali. Škoda, zares škoda, ker jim primanjkuje denarja za širšo promocijo.
Zgodovina je eno samo nadaljevanje in izpopolnjevanje ali celo ponavljanje nečesa, kar je nekoč pred davnimi stoletji, ali celo tisočletji nastalo, ne da bi prebivalci na drugih koncih sveta za to vedeli. Ponekod se je napredek zaradi raznih kriz, vojn, kug, ali naravnih nesreč zaustavil, drugod je šel naprej. Zato tudi taka nesorazmernost v razvitosti sveta.
Srbi živijo v tem trenutku v nekakšni apatiji. Manjka jim sredstev za razvoj in sanjajo o Evropski skupnosti.
A bojim se, da takrat ko bodo vstopili v EU na njihovih krožnikih, ne bodo več kupi »pečenja« ampak predvsem direktive in priporočila.
Mogočna modra Donava, kot ji pravijo, je bila tudi za nas posebno doživetje.
Ta evropska magistrala, ki povezuje številne narode in države je njihovo morje in »avtocesta«.
Srbi so nanjo tako ponosni, kot smo mi na naš Triglav. Pravijo, da kdor ni bil na Triglavu, ni Slovenec in najbrž kdor ni plul po Donavi, ni pravi Srbin.
Ob plovbi po Donavi smo na romunski strani, na tamkajšnjih pobočjih opazili velikansko polje veternih elektrarn, ki se jih pri nas tako otepamo. Upam, da imajo tudi v Romuniji ptice, ki letajo … Tudi divji konji na otoku, so vzbudili živo zanimanje.
Nič manjše, bolje rečeno, še večje zanimanje, pa je vzbudila košata pjevačica, ki je prepevala ob spremljavi ansambla na naši barki.
Ob obilnem obedu je bila kot nekakšna začimba, ki je nekaterim našim upokojencem dvignila temperaturo in vse kar se je dvigniti dalo. To je bil okus po Balkanu. Na barki smo bili deležni zares pravega banketa, na katerem so pridno stregla skromna romunska dekleta.
Mi smo se Balkana želeli rešiti, pa izgleda, da smo tam še najbolj srečni in veseli.
To je bil izlet upokojenske radoživosti tovarištva in solidarnosti. Pa tudi dokaz, kako smo ljudje krhki in ranljivi. Veselje je včasih zelo blizu žalosti in življenje tako blizu smrti.
Srečno Srbija!
Andrej Jelačin
Ko čakam v trgovini pri blagajni, se mi večkrat pripeti, da me kdo prepozna in mi reče »Toni kar pojdite naprej, saj imate malo«. Običajno se mu zahvalim in rečem »res se mi mudi, ker imam randi.«. Prisotne spravim v smeh in skoraj vedno se kdo oglasi in reče »randi in v vaših letih?«
»Da, v teh letih, mu odgovorim in ne smem ga zamuditi, ker je morda moj zadnji.« Te moje uvodne misli nekako sovpadajo tudi s tako priljubljenimi izleti upokojencev, med katerimi kdaj pa kdaj kdo pomisli »Na ta izlet pa moram it«, morda ne bom mogel nikoli več.
Tokraten 5 dnevni izlet DU Sežana po Srbiji, je bil odlično organiziran in je bil uspešen v vseh pogledih. Za kar gre vodstvu Društvu upokojencev vse priznanje in pohvala.
Jaz sem se izletnikom priključil kot gost, v posebnem psihičnem stanju, le 2 meseca po iznenadni smrti moje nepozabne žene Marije. Celit sem šel še žive rane.
Jaz, ki sem v svoji dolgi karieri, bodisi kot humorist Toni Karjola, ali z mojimi uspešnimi komedijami nasmejal na tisoče ljudi, sem moral tokrat ob veselem prepevanju in razigranih zvokih harmonike, ki jo je z velikimi žarom raztegovala neustavljiva Mirica, hladiti svojo bol.
Ni mi bilo lahko. In vendar, življenje mora it naprej.
V Beogradu nas je pred Hišo cvetja pričakal upokojeni general Stevan Mirković, katerega vojaki so v času županovanja Ivana Vodopivca gradili po Krasu in v Senožečah vodovod.
Po izmenjavi pozdravov in simboličnih daril, je ostareli, a duhovno svež general, obujal svoje spomine na daljna leta svojega služenja v Postojni in na gradnjo življenjsko pomembnega Kraškega vodovoda, katerega brez njega in njegovih vojakov takrat ne bi bilo.
Izognil se ni niti tragikomičnemu podeljevanju častnega občanstva v občini Sežana, ki ga je dobil, čez noč izgubil in zopet dobil. Vse te politične akrobacije, kot odmev Miloševičeve politike, pa niso omajale njegovih čustev in ljubezni do Kraševcev, ki so mu ostali globoko zapisani v njegovem srcu. Dokaz za to, je tudi njegova generalska uniforma, ki jo je podaril vojaškemu muzeju v Lokvi.
V naslednjih urah smo z obiskom Hiše cvetja, zadnjega počivališča Maršala Tita, globoko dojeli zgodovinsko pomembnost maršala in minljivost Slobodana Miloševiča in njegove nacionalistične politike.
Na avtocesti proti Požarevcu, sem bil tokrat prijetno presenečen. Ob mojem zadnjem popotovanju po srbskih samostanih je na grmovju in na ograjah ob avtocesti viselo na tisoč najlonskih vrečk. V grapah pa je ležalo na kupe plastenk. Zdaj jih je bilo veliko manj.
Sicer pa je obubožani, a gostoljubni srbski narod zelo ponosen na svojo Srbijo in svojo zgodovino, polno krvavih bojev in preobratov. O tem pričajo številne cerkve, trdnjave in nešteti spomeniki srbskim junakom in umetnikom širom Srbije. So živ dokaz njihove bogate, slavno-žalostne zgodovine.
Izredno pomembne arheološke najdbe, ki smo jih videli v Viminaciumu, so nas zares prijetno presenetile, saj kaj takega tam nismo pričakovali. Škoda, zares škoda, ker jim primanjkuje denarja za širšo promocijo.
Zgodovina je eno samo nadaljevanje in izpopolnjevanje ali celo ponavljanje nečesa, kar je nekoč pred davnimi stoletji, ali celo tisočletji nastalo, ne da bi prebivalci na drugih koncih sveta za to vedeli. Ponekod se je napredek zaradi raznih kriz, vojn, kug, ali naravnih nesreč zaustavil, drugod je šel naprej. Zato tudi taka nesorazmernost v razvitosti sveta.
Srbi živijo v tem trenutku v nekakšni apatiji. Manjka jim sredstev za razvoj in sanjajo o Evropski skupnosti.
A bojim se, da takrat ko bodo vstopili v EU na njihovih krožnikih, ne bodo več kupi »pečenja« ampak predvsem direktive in priporočila.
Mogočna modra Donava, kot ji pravijo, je bila tudi za nas posebno doživetje.
Ta evropska magistrala, ki povezuje številne narode in države je njihovo morje in »avtocesta«.
Srbi so nanjo tako ponosni, kot smo mi na naš Triglav. Pravijo, da kdor ni bil na Triglavu, ni Slovenec in najbrž kdor ni plul po Donavi, ni pravi Srbin.
Ob plovbi po Donavi smo na romunski strani, na tamkajšnjih pobočjih opazili velikansko polje veternih elektrarn, ki se jih pri nas tako otepamo. Upam, da imajo tudi v Romuniji ptice, ki letajo … Tudi divji konji na otoku, so vzbudili živo zanimanje.
Nič manjše, bolje rečeno, še večje zanimanje, pa je vzbudila košata pjevačica, ki je prepevala ob spremljavi ansambla na naši barki.
Ob obilnem obedu je bila kot nekakšna začimba, ki je nekaterim našim upokojencem dvignila temperaturo in vse kar se je dvigniti dalo. To je bil okus po Balkanu. Na barki smo bili deležni zares pravega banketa, na katerem so pridno stregla skromna romunska dekleta.
Mi smo se Balkana želeli rešiti, pa izgleda, da smo tam še najbolj srečni in veseli.
To je bil izlet upokojenske radoživosti tovarištva in solidarnosti. Pa tudi dokaz, kako smo ljudje krhki in ranljivi. Veselje je včasih zelo blizu žalosti in življenje tako blizu smrti.
Srečno Srbija!
Andrej Jelačin