Prvi dan, 3. maj
Potovanje proti Vrnjački Banji je potekalo gladko in varno z več postanki. Tudi prehodi meje so potekali brez težav, le malo potrpljenja je bilo potrebnega. Preden smo prispeli na cilj, smo najprej zavili v kraj Topolo - Oplenac, kjer smo si ogledali mavzolej dinastije Karađorđevića. Tu so pokopani člani kraljevske družine. Knez Aleksander Karađorđević je na tem mestu uredil vinograde, a kralj Petar I. Karađorđević je pričel z gradnjo cerkve - mavzoleja. Danes kompleks obsega poleg cerkve Sv. Đorđa še mavzolej srbske kraljeve družine, kraljeve vinograde, muzej, hišo kralja Petra, kraljevo in kraljičino vilo, Karađorđevo cerkev, spomenik Karađorđu in hotel.
Ena od velikih zanimivosti je notranjost cerkve in mavzoleja, ki ga ga krasijo številne poslikave izdelane iz več kot 40 milijonov raznobarvnih steklenih kock, ki so narejene v 15.000 barvnih niansah. Poslikave so kopije fresk iz 60 srbskih srednjeveških cerkva in samostanov.
Več na povezavi: https://www.oplenac.rs/wp/ in https://sl.wikipedia.org/wiki/Topola_(mesto)
Potovanje proti Vrnjački Banji je potekalo gladko in varno z več postanki. Tudi prehodi meje so potekali brez težav, le malo potrpljenja je bilo potrebnega. Preden smo prispeli na cilj, smo najprej zavili v kraj Topolo - Oplenac, kjer smo si ogledali mavzolej dinastije Karađorđevića. Tu so pokopani člani kraljevske družine. Knez Aleksander Karađorđević je na tem mestu uredil vinograde, a kralj Petar I. Karađorđević je pričel z gradnjo cerkve - mavzoleja. Danes kompleks obsega poleg cerkve Sv. Đorđa še mavzolej srbske kraljeve družine, kraljeve vinograde, muzej, hišo kralja Petra, kraljevo in kraljičino vilo, Karađorđevo cerkev, spomenik Karađorđu in hotel.
Ena od velikih zanimivosti je notranjost cerkve in mavzoleja, ki ga ga krasijo številne poslikave izdelane iz več kot 40 milijonov raznobarvnih steklenih kock, ki so narejene v 15.000 barvnih niansah. Poslikave so kopije fresk iz 60 srbskih srednjeveških cerkva in samostanov.
Več na povezavi: https://www.oplenac.rs/wp/ in https://sl.wikipedia.org/wiki/Topola_(mesto)
Drugi dan, 4. maj
Dopoldan smo vsi obiskali zdravnika ter dobili kartončke z individualnimi terapijami, ki so se pričele izvajati takoj. Očitno imajo delo zelo utečeno in dobro organizirano. Po kosilu in krajšem počitku smo se z turističnim vlakcem zapeljali na 4 km dolgo pot po drevoredu toplic in tako videli vso razsežnost in lepoto. To je bil tudi zadnji dan festivala cvetja in hortikulture v Vrnjački banji. Temu primerno je bilo število obiskovalcev in razstavljavcev ter zaključnih svečanih dogodkov. Vse smo si potem z našo vodičko Olivero Pavlovič ogledali še peš na več urnem sprehodu.
Da so Srbi prijazni in zgovorni ljudje smo doživeli, ko nam je domačin Slavoljub Marković pokazal zgradbo, ki je danes hotel (bil je zaprt), v katerem je med II. sv. vojno imel v njem sedež nemški general Alexander Löhr. V tej hiši je naredil načrt napada - desant na Drvar pod šifro "Konjičev skok". Za to ime je dobil inspiracijo na mozaiku konjske glave, ki se nahaja v hotelu na tleh za vhodnimi vrati.
Po očetu je bil Alexander Löhr Nemec, a po materi je bil pravoslaven. Odlično je govoril ruski, srbohrvaški, romunski in madžarski jezik. Srednjo šolo je obiskoval v Pančevu.
Po ogledu toplic smo se z avtobusom zapeljali le nekaj km iz osrednjega kraja Vrnjačke Banje na kmetijo Dane Trmčić, matere treh sinov, ki sama kuha in prideluje žganje iz različnega sadja. Največ goji slive, hruške in marelice. Pred leti je zgubila moža in sedaj sama nadaljuje njegovo delo žganjekuhe. Letno pridela tudi 4500 l. žganja v 220 litrskem kotlu. Je dobitnica številnih priznanj in nagrad, pravi pa, da proda vse žganje. Izvaža ga tudi v Rusijo, Turčijo, Anglijo, Nizozemsko in Avstrijo. Pri njej smo imeli pokušino in okušali dober sir. Kar nekaj steklenic žganja smo pokupili, ker je res dobro. Ob druženju se je na koncu zaslišala pesem.
Dopoldan smo vsi obiskali zdravnika ter dobili kartončke z individualnimi terapijami, ki so se pričele izvajati takoj. Očitno imajo delo zelo utečeno in dobro organizirano. Po kosilu in krajšem počitku smo se z turističnim vlakcem zapeljali na 4 km dolgo pot po drevoredu toplic in tako videli vso razsežnost in lepoto. To je bil tudi zadnji dan festivala cvetja in hortikulture v Vrnjački banji. Temu primerno je bilo število obiskovalcev in razstavljavcev ter zaključnih svečanih dogodkov. Vse smo si potem z našo vodičko Olivero Pavlovič ogledali še peš na več urnem sprehodu.
Da so Srbi prijazni in zgovorni ljudje smo doživeli, ko nam je domačin Slavoljub Marković pokazal zgradbo, ki je danes hotel (bil je zaprt), v katerem je med II. sv. vojno imel v njem sedež nemški general Alexander Löhr. V tej hiši je naredil načrt napada - desant na Drvar pod šifro "Konjičev skok". Za to ime je dobil inspiracijo na mozaiku konjske glave, ki se nahaja v hotelu na tleh za vhodnimi vrati.
Po očetu je bil Alexander Löhr Nemec, a po materi je bil pravoslaven. Odlično je govoril ruski, srbohrvaški, romunski in madžarski jezik. Srednjo šolo je obiskoval v Pančevu.
Po ogledu toplic smo se z avtobusom zapeljali le nekaj km iz osrednjega kraja Vrnjačke Banje na kmetijo Dane Trmčić, matere treh sinov, ki sama kuha in prideluje žganje iz različnega sadja. Največ goji slive, hruške in marelice. Pred leti je zgubila moža in sedaj sama nadaljuje njegovo delo žganjekuhe. Letno pridela tudi 4500 l. žganja v 220 litrskem kotlu. Je dobitnica številnih priznanj in nagrad, pravi pa, da proda vse žganje. Izvaža ga tudi v Rusijo, Turčijo, Anglijo, Nizozemsko in Avstrijo. Pri njej smo imeli pokušino in okušali dober sir. Kar nekaj steklenic žganja smo pokupili, ker je res dobro. Ob druženju se je na koncu zaslišala pesem.
Tretji dan, 5. maj
Ko je dopoldan ostalo nekaj časa po končanih terapijah, je marsikdo izkoristil čas za sprehod po mestu in parku Vrnjačke Banje. Tako sem v tem času ujel poroko v pravoslavni cerkvi ne daleč od hotela. Lepo je bilo opazovati običaj in potek dogajanja.
Po kosilu smo se odpeljali v srednjeveški samostan Žiča, ki je iz prve polovice 13. stoletja. Nahaja se blizu mesta Kraljevo. Postaviti ga je dal Stefan Nemanjić, a pomembno vlogo je imel njegov brat Sveti Sava (Rastko Nemanjić). V samostanu nas je sprejela Milica Stojanovič, ki nas je popeljala na ogled z razlago in opisom zgodovine.
Nekaj več o samostanu se najde na povezavi: http://manastiriusrbiji.com/manastir-zica/
Po ogledu smo se zapeljali (v sicer deževnem in hladnem vremenu) do Željka Košanina na njegovo posestvo Krstovgrad, ki se nahaja v kraju Progorelica pri Kraljevu in sicer na več sto kvadratnih metrih pobočja nad Mataruško Banjo od koder je lep pogled na dolino reke Ibar in na pokrajino kjer je bilo kronanih sedem srbskih kraljev.
Željko Košanin je blazno dober poznavalec srbske in druge zgodovine, sam izdeluje nekatere umetniške stvari, predvsem pa ročno piše knjige s staro pisavo in peresom. Liste kasneje veže v knjigo. Uporablja poseben papir, tako da je izdelek, ko je narejen videti, kot da je iz srednjega veka. Je vnet zbiralec narodnega bogastva, saj hrani okrog 5000 slik, ikon in drugih umetniških del in predmetov. ki jih zbira že več kot 30 let.
Z našim ogledom je bil zelo počaščen in vesel, da toliko poznamo zgodovino Srbije. Ker je do njega skoraj 2 km ozke poti, je s svojim vozilom večkrat opravil prevoz tistih naših članic in članov, ki so težko hodili v hrib. Na Krstovgradu nas je tudi lepo postregel. Željku smo zaželeli čim več uspehov in veliko sreče pri iskanju starih zgodovinskih artefaktov.
Za več glej povezavo na: https://sl-si.facebook.com/krstovgrad.progorelica/ in http://www.seloturizam.com/2014/09/19/krstovgrad/
Ko je dopoldan ostalo nekaj časa po končanih terapijah, je marsikdo izkoristil čas za sprehod po mestu in parku Vrnjačke Banje. Tako sem v tem času ujel poroko v pravoslavni cerkvi ne daleč od hotela. Lepo je bilo opazovati običaj in potek dogajanja.
Po kosilu smo se odpeljali v srednjeveški samostan Žiča, ki je iz prve polovice 13. stoletja. Nahaja se blizu mesta Kraljevo. Postaviti ga je dal Stefan Nemanjić, a pomembno vlogo je imel njegov brat Sveti Sava (Rastko Nemanjić). V samostanu nas je sprejela Milica Stojanovič, ki nas je popeljala na ogled z razlago in opisom zgodovine.
Nekaj več o samostanu se najde na povezavi: http://manastiriusrbiji.com/manastir-zica/
Po ogledu smo se zapeljali (v sicer deževnem in hladnem vremenu) do Željka Košanina na njegovo posestvo Krstovgrad, ki se nahaja v kraju Progorelica pri Kraljevu in sicer na več sto kvadratnih metrih pobočja nad Mataruško Banjo od koder je lep pogled na dolino reke Ibar in na pokrajino kjer je bilo kronanih sedem srbskih kraljev.
Željko Košanin je blazno dober poznavalec srbske in druge zgodovine, sam izdeluje nekatere umetniške stvari, predvsem pa ročno piše knjige s staro pisavo in peresom. Liste kasneje veže v knjigo. Uporablja poseben papir, tako da je izdelek, ko je narejen videti, kot da je iz srednjega veka. Je vnet zbiralec narodnega bogastva, saj hrani okrog 5000 slik, ikon in drugih umetniških del in predmetov. ki jih zbira že več kot 30 let.
Z našim ogledom je bil zelo počaščen in vesel, da toliko poznamo zgodovino Srbije. Ker je do njega skoraj 2 km ozke poti, je s svojim vozilom večkrat opravil prevoz tistih naših članic in članov, ki so težko hodili v hrib. Na Krstovgradu nas je tudi lepo postregel. Željku smo zaželeli čim več uspehov in veliko sreče pri iskanju starih zgodovinskih artefaktov.
Za več glej povezavo na: https://sl-si.facebook.com/krstovgrad.progorelica/ in http://www.seloturizam.com/2014/09/19/krstovgrad/
Četrti dan, 6. maj
Tega dne popoldan smo se odpravili na ogled najbolj oddaljenega kraja od Vrnjačke Banje, to je bil znan in cenjen samostan Studenica. To je samostan Srbske pravoslavne cerkve, ki izvira iz 12. stoletja. Nahaja se 39 km jugozahodno od Kraljeva in 40,9 kilometrov vzhodno od Ivanjice, na področju osrednje Srbije. Je eden največjih in najbogatejših samostanov Srbske pravoslavne cerkve. Studenico je okrog leta 1183 oziroma 1190 ustanovil srbski veliki župan Štefan Nemanja. Že konec 12. stoletja je bila kot darilo Štefana Nemanje postavljena Cerkev Matere Božje Čudodelne. Ko se je Nemanja skupaj z ženo pomenišil, sta prebivala v samostanu Studenica. Kasneje je Nemanja bival na sveti gori Atos, kjer je bil najprej pokopan. V Studenici je imel le pripravljeno grobnico. Iz Nemanjinih relikvij naj bi priteklo dišeče olje, znamenje svetosti, zato so Srbi dosegli, da so njegove posmrtne ostanke že kmalu prenesli v Studenico, kjer naj bi se prav tako pojavila znamenja svetosti. Tako se je v Studenici pričel oblikovati kult svetega Simeona (kar je bilo meniško ime Štefana Nemanje), kar je močno vplivalo na srbsko zgodovino. Temu čaščenju se je kmalu pridružilo še čaščenje Sv. Save, ki je prav tako deloval tudi v Studenici. Po ogledu smo bili povabljeni še na toplo turško kavo in čaj, ki je zelo prijal v deževnem in hladnem dnevu.
Nekaj več še na povezavi: http://manastiriusrbiji.com/manastir-studenica/
Tega dne popoldan smo se odpravili na ogled najbolj oddaljenega kraja od Vrnjačke Banje, to je bil znan in cenjen samostan Studenica. To je samostan Srbske pravoslavne cerkve, ki izvira iz 12. stoletja. Nahaja se 39 km jugozahodno od Kraljeva in 40,9 kilometrov vzhodno od Ivanjice, na področju osrednje Srbije. Je eden največjih in najbogatejših samostanov Srbske pravoslavne cerkve. Studenico je okrog leta 1183 oziroma 1190 ustanovil srbski veliki župan Štefan Nemanja. Že konec 12. stoletja je bila kot darilo Štefana Nemanje postavljena Cerkev Matere Božje Čudodelne. Ko se je Nemanja skupaj z ženo pomenišil, sta prebivala v samostanu Studenica. Kasneje je Nemanja bival na sveti gori Atos, kjer je bil najprej pokopan. V Studenici je imel le pripravljeno grobnico. Iz Nemanjinih relikvij naj bi priteklo dišeče olje, znamenje svetosti, zato so Srbi dosegli, da so njegove posmrtne ostanke že kmalu prenesli v Studenico, kjer naj bi se prav tako pojavila znamenja svetosti. Tako se je v Studenici pričel oblikovati kult svetega Simeona (kar je bilo meniško ime Štefana Nemanje), kar je močno vplivalo na srbsko zgodovino. Temu čaščenju se je kmalu pridružilo še čaščenje Sv. Save, ki je prav tako deloval tudi v Studenici. Po ogledu smo bili povabljeni še na toplo turško kavo in čaj, ki je zelo prijal v deževnem in hladnem dnevu.
Nekaj več še na povezavi: http://manastiriusrbiji.com/manastir-studenica/
Peti dan, 7. maj
Tega dne po kosilu smo se zapeljali v mesto Kruševac. Najprej smo si ogledali spomenik carju Lazarju in nato nas je v Narodnem muzeju sprejela kustosinja Natalija Topličanin. Najprej je na kratko opisala preteklost Kruševca in ožjega območja kjer stoji sedaj muzej, nakar nas je popeljala med razstavnimi panoji. Muzej je lepo urejen in bogat. Pripoved kustosinje je bila tekoča in zanimiva.
Po ogledu smo stopili še v bližnjo cerkev Lazaraico, kjer nam je Srboljub Banović opisal zgodovino in razkazal notranjost cerkve.
Od tu nas je po mestu popeljal vodič Predrag Pantić. Pravi užitek se je bilo sprehoditi po urejeni in čisti površini mesta, ki ga krasijo številne gredice s cvetjem in tenkočutno urejenostjo okolja. Pri spomeniku padlim junakom Kosovske bitke smo postali, slišali razlago in se potem počasi ob opisu kraja Kruševac vračali proti avtobusu.
Na tej povezavi pa še več: https://www.ugradu.rs/institucije-kulture/krusevac/muzeji/narodni-muzej-krusevac/ in https://www.ugradu.rs/kulturna-dobra/krusevac/spomenici-kulture/crkva-lazarica/
Ta dan smo zaključili še z obiskom Etno sela "Rakezići" v kraju Brezovica, ki se nahaja 15 km od Vrnjačke Banje v lepem gozdnem predelu vasi Brezovica. Tu smo kar nekaj časa posedeli, se okrepčali in kupili kar nekaj spominkov.
Za več vedeti obiščite spletne strani na povezavi: https://www.facebook.com/etnoselorakezic/ ali https://www.vrnjackabanjasmestaj.rs/smestaj-etno-selo-rakezici
Tega dne po kosilu smo se zapeljali v mesto Kruševac. Najprej smo si ogledali spomenik carju Lazarju in nato nas je v Narodnem muzeju sprejela kustosinja Natalija Topličanin. Najprej je na kratko opisala preteklost Kruševca in ožjega območja kjer stoji sedaj muzej, nakar nas je popeljala med razstavnimi panoji. Muzej je lepo urejen in bogat. Pripoved kustosinje je bila tekoča in zanimiva.
Po ogledu smo stopili še v bližnjo cerkev Lazaraico, kjer nam je Srboljub Banović opisal zgodovino in razkazal notranjost cerkve.
Od tu nas je po mestu popeljal vodič Predrag Pantić. Pravi užitek se je bilo sprehoditi po urejeni in čisti površini mesta, ki ga krasijo številne gredice s cvetjem in tenkočutno urejenostjo okolja. Pri spomeniku padlim junakom Kosovske bitke smo postali, slišali razlago in se potem počasi ob opisu kraja Kruševac vračali proti avtobusu.
Na tej povezavi pa še več: https://www.ugradu.rs/institucije-kulture/krusevac/muzeji/narodni-muzej-krusevac/ in https://www.ugradu.rs/kulturna-dobra/krusevac/spomenici-kulture/crkva-lazarica/
Ta dan smo zaključili še z obiskom Etno sela "Rakezići" v kraju Brezovica, ki se nahaja 15 km od Vrnjačke Banje v lepem gozdnem predelu vasi Brezovica. Tu smo kar nekaj časa posedeli, se okrepčali in kupili kar nekaj spominkov.
Za več vedeti obiščite spletne strani na povezavi: https://www.facebook.com/etnoselorakezic/ ali https://www.vrnjackabanjasmestaj.rs/smestaj-etno-selo-rakezici
Šesti dan, 8. maj
To dopoldne mi je prineslo lepo presenečenje. Potem, ko sem se odpravil zadnji dan po nakupih spominkov, sem zavil še v trgovino, ki se mi je zdela nekoliko bolj pristna. Ko sem izbral želene izdelke, je beseda nanesla od kod sem. V prodajalni je bil še en starejši domačin poleg lastnikov - žene in moža. Ko sem odvrnil da iz Sežane, je takoj starejši gospod začel obujati spomine na Trst, na nakupe in šverc. Bilo ga je prav zanimivo poslušati v živahnem pripovedovanju. A kmalu se je oglasil tudi lastnik g. Mirko Strugarević in dejal: "Jaz pa sem bil v Sloveniji ranjen. Bilo je na Medvedjeku, ko so potekali boji in vojna za Slovenijo. Takrat sem bil vojak JLA in smo bili napoteni v Brežice na letališče." Kar presenečen sem bil, kar je Mirko tudi opazil. "Ne se sekirat" je dejal, "saj danes večkrat potujem v Slovenijo v Velenje kjer imamo sorodnike in veliko slovenskih prijateljev." Nato sva si vzela še več časa za pogovor na to temo in bil je zadovoljen, da se je o temu lahko tako sproščeno menil. Potem pa me je povabil v hišo, nadstropje višje in mi pokazal največji opanek, ki ga je s prijatelji izdelal in je vpisan v Guinnessovo knjigo rekordov. Seveda sva se slikala in bilo mi je v čast, da sem ta izdelek videl. Resnično je zelo lepo in kvalitetno narejen. Čestital sem mu.
Popoldan smo se tega dne odpravili najprej na ogled samostana Ljubostinja. Nahaja se blizu Trstenika in leži v dolini reke Ljubostinje. Samostan se je gradil od leta 1388 do 1405. V samostanu sta pokopani kneginja Milica Hrebeljanović, žena kneza Lazarja Hrebeljanovića in nuna Jefimija, ena od številnih vdov v bitki padlih srbskih plemičev na Kosovskem polju, ki so potem odšle v samostane. Ljubostinja je ženski samostan v katerem biva in ga vzdržuje okoli petdeset nun. Za več glej na: http://manastiriusrbiji.com/manastir-ljubostinja/
Nadaljevali smo po prekrasni pokrajini Šumadije v kraj Aleksandrovac, v muzej vinarstva in vinogradništva. Sprejela nas je direktorica kmetijske šole Neva Đurić in kustos muzeja Zoran Stanić. Veliko sta nam povedala o razvoju tako vinogradništva kot sadjarstva v Župi (tako imenujejo ožje območje). Ogledali smo si notranjost in začutili, da se zelo trudijo v promociji vin. Med vožnjo pa smo kljub temu opazili veliko več nasadov sadja kot pa vinogradov, kar kaže na dejstvo, da jim vino ne gre dovolj dobro v promet-trg pač dela svoje. Glej in klikni tudi na: http://www.toa.rs/muzej_vinarstva_i_vinogradarstva.html
Od tu smo se zapeljali na turistično vinarsko kmetijo Minić v vas Tržac pri Aleksandrovcu. Pokušali smo tri vina in eno žganje ter proti pričakovanjem bili postreženi s skromnim narezkom. Očitno je lastnik menil, da lahko Slovencem računa mnogo več, saj je bila cena znatno večja kot za enake ali mnogo večje degustacije pri nas. Na koncu smo se le dogovorili za pametno plačilo. Več pa na klik: https://www.vinskakucaminica.com/articles.php?article_id=8
To dopoldne mi je prineslo lepo presenečenje. Potem, ko sem se odpravil zadnji dan po nakupih spominkov, sem zavil še v trgovino, ki se mi je zdela nekoliko bolj pristna. Ko sem izbral želene izdelke, je beseda nanesla od kod sem. V prodajalni je bil še en starejši domačin poleg lastnikov - žene in moža. Ko sem odvrnil da iz Sežane, je takoj starejši gospod začel obujati spomine na Trst, na nakupe in šverc. Bilo ga je prav zanimivo poslušati v živahnem pripovedovanju. A kmalu se je oglasil tudi lastnik g. Mirko Strugarević in dejal: "Jaz pa sem bil v Sloveniji ranjen. Bilo je na Medvedjeku, ko so potekali boji in vojna za Slovenijo. Takrat sem bil vojak JLA in smo bili napoteni v Brežice na letališče." Kar presenečen sem bil, kar je Mirko tudi opazil. "Ne se sekirat" je dejal, "saj danes večkrat potujem v Slovenijo v Velenje kjer imamo sorodnike in veliko slovenskih prijateljev." Nato sva si vzela še več časa za pogovor na to temo in bil je zadovoljen, da se je o temu lahko tako sproščeno menil. Potem pa me je povabil v hišo, nadstropje višje in mi pokazal največji opanek, ki ga je s prijatelji izdelal in je vpisan v Guinnessovo knjigo rekordov. Seveda sva se slikala in bilo mi je v čast, da sem ta izdelek videl. Resnično je zelo lepo in kvalitetno narejen. Čestital sem mu.
Popoldan smo se tega dne odpravili najprej na ogled samostana Ljubostinja. Nahaja se blizu Trstenika in leži v dolini reke Ljubostinje. Samostan se je gradil od leta 1388 do 1405. V samostanu sta pokopani kneginja Milica Hrebeljanović, žena kneza Lazarja Hrebeljanovića in nuna Jefimija, ena od številnih vdov v bitki padlih srbskih plemičev na Kosovskem polju, ki so potem odšle v samostane. Ljubostinja je ženski samostan v katerem biva in ga vzdržuje okoli petdeset nun. Za več glej na: http://manastiriusrbiji.com/manastir-ljubostinja/
Nadaljevali smo po prekrasni pokrajini Šumadije v kraj Aleksandrovac, v muzej vinarstva in vinogradništva. Sprejela nas je direktorica kmetijske šole Neva Đurić in kustos muzeja Zoran Stanić. Veliko sta nam povedala o razvoju tako vinogradništva kot sadjarstva v Župi (tako imenujejo ožje območje). Ogledali smo si notranjost in začutili, da se zelo trudijo v promociji vin. Med vožnjo pa smo kljub temu opazili veliko več nasadov sadja kot pa vinogradov, kar kaže na dejstvo, da jim vino ne gre dovolj dobro v promet-trg pač dela svoje. Glej in klikni tudi na: http://www.toa.rs/muzej_vinarstva_i_vinogradarstva.html
Od tu smo se zapeljali na turistično vinarsko kmetijo Minić v vas Tržac pri Aleksandrovcu. Pokušali smo tri vina in eno žganje ter proti pričakovanjem bili postreženi s skromnim narezkom. Očitno je lastnik menil, da lahko Slovencem računa mnogo več, saj je bila cena znatno večja kot za enake ali mnogo večje degustacije pri nas. Na koncu smo se le dogovorili za pametno plačilo. Več pa na klik: https://www.vinskakucaminica.com/articles.php?article_id=8
Sedmi dan, 9. maj
Zjutraj, takoj po zajtrku, smo svoje kovčke s pomočjo našega Frančeškina zložili v avtobus in že nas je pot vodila proti Beogradu. Uspeli smo priti za dogovorjeno 13. uro namenjeno ogledu Skupščine Republike Srbije, včasih Zvezne Skupščine Jugoslavije. Ker smo bili najavljeni, ni bilo težav s parkiranjem avtobusa in sprejema. No, ogled te prečudovite palače smo uspeli doseči s koriščenjem prijateljskih vezi in poznanstev ter zaupanja še iz časov prejšnje države. Bili smo lepo sprejeti in vodička Sanja Maksimović nam je temeljito razkazala notranjost. Bila je to češnjica na torti glede na vse kar smo te dni videli. Bili smo res počaščeni in spoznali, da nas, kljub preteklim burnim časom, v Srbiji še vedno spoštujejo. Glede na demonstracije, ki jih pred Skupščino imajo že več tednov in kjer jim varnostna situacija narekuje veliko previdnost in s tem delo, so se kljub vsemu potrudili in ustregli naši želji za ogled. Hvala jim in naj jim hram demokracije služi odlično naprej.
Po krajši vožnji po ulicah Beograda, kjer nam je Ivan povedal in pokazal iz avtobusa na nekaj zanimivosti, smo v deževnem dnevu zapeljali na avtocesto proti Hrvaški oz. proti domu.
Zadnji postanek smo v Srbiji imeli v gostišču - RESTORAN „SREMSKI FRONT“. Tu smo se okrepčali z našo zadnjo zalogo, in si pri tem pomagali še z drugo ponudbo restavracije. Zatem, ko smo se okrepčali, smo izročili skromni darili tako našemu vozniku Frančeškinu, ki nas je varno in z lepo umirjeno vožnjo pripeljal na vse točke ogledov, tako da smo se počutili zelo brezskrbno, kot tudi našemu Ivanu, ki nam je v avtobusu ter drugod veliko pripovedoval o zgodovini in dogodkih ter o svojih doživetjih med poslovanjem v Srbiji. Ne nazadnje je Ivan tudi organiziral vse obiske, oglede in časovno tudi sproti usklajeval dogodke, tako da nismo bili prav nikjer prikrajšani. In preden smo odšli, smo še zapeli našo himno - Zdravljico. Pot proti domu je tekla gladko in veselo, saj je v avtobusu ves čas odmevala pesem, šale in posledično dobra volja. Resnično je bilo fanj!
V Sežano smo prispeli malo pred polnočjo.
Zjutraj, takoj po zajtrku, smo svoje kovčke s pomočjo našega Frančeškina zložili v avtobus in že nas je pot vodila proti Beogradu. Uspeli smo priti za dogovorjeno 13. uro namenjeno ogledu Skupščine Republike Srbije, včasih Zvezne Skupščine Jugoslavije. Ker smo bili najavljeni, ni bilo težav s parkiranjem avtobusa in sprejema. No, ogled te prečudovite palače smo uspeli doseči s koriščenjem prijateljskih vezi in poznanstev ter zaupanja še iz časov prejšnje države. Bili smo lepo sprejeti in vodička Sanja Maksimović nam je temeljito razkazala notranjost. Bila je to češnjica na torti glede na vse kar smo te dni videli. Bili smo res počaščeni in spoznali, da nas, kljub preteklim burnim časom, v Srbiji še vedno spoštujejo. Glede na demonstracije, ki jih pred Skupščino imajo že več tednov in kjer jim varnostna situacija narekuje veliko previdnost in s tem delo, so se kljub vsemu potrudili in ustregli naši želji za ogled. Hvala jim in naj jim hram demokracije služi odlično naprej.
Po krajši vožnji po ulicah Beograda, kjer nam je Ivan povedal in pokazal iz avtobusa na nekaj zanimivosti, smo v deževnem dnevu zapeljali na avtocesto proti Hrvaški oz. proti domu.
Zadnji postanek smo v Srbiji imeli v gostišču - RESTORAN „SREMSKI FRONT“. Tu smo se okrepčali z našo zadnjo zalogo, in si pri tem pomagali še z drugo ponudbo restavracije. Zatem, ko smo se okrepčali, smo izročili skromni darili tako našemu vozniku Frančeškinu, ki nas je varno in z lepo umirjeno vožnjo pripeljal na vse točke ogledov, tako da smo se počutili zelo brezskrbno, kot tudi našemu Ivanu, ki nam je v avtobusu ter drugod veliko pripovedoval o zgodovini in dogodkih ter o svojih doživetjih med poslovanjem v Srbiji. Ne nazadnje je Ivan tudi organiziral vse obiske, oglede in časovno tudi sproti usklajeval dogodke, tako da nismo bili prav nikjer prikrajšani. In preden smo odšli, smo še zapeli našo himno - Zdravljico. Pot proti domu je tekla gladko in veselo, saj je v avtobusu ves čas odmevala pesem, šale in posledično dobra volja. Resnično je bilo fanj!
V Sežano smo prispeli malo pred polnočjo.
Tekst in foto: Branko Kjuder